Odprtje razstave - Med samostanskimi zidovi

4. februarja 2011 je, v avli palače Armerija Univerze na Primorskem na Titovem trgu 4 v Kopru, potekala odtvoritev razstave Med samostanskimi zidovi - med preteklostjo in prihodnostjo.

Dogodek je spremljala tudi televizija Koper in SponkaTV.

Razstava bo odprta do 10.februarja.
VABLJENI

Vabilo na razstavo Med samostanskimi zidovi - med preteklostjo in prihodnostjo

vljudno vas vabimo na odprtje razstave
MED SAMOSTANSKIMI ZIDOVI – MED PRETEKLOSTJO IN PRIHODNOSTJO,
ki bo v petek, 4. februarja 2011, ob 15. uri,
v avli palače Armerija Univerze na Primorskem na Titovem trgu 4 v Kopru.

Z vami bodo avtorji:
Erik Stojanović Kocjančič, Brigita Strmšek, Mitja Čalija in Boštjan Bugarič
ter pokrovitelji razstave:
Splošna plovba Portorož d.o.o., Univerza na Primorskem (UP), UP Znanstveno-raziskovalno središče, Architecta d.o.o. Koper ter Društvo arhitektov Obale.

Tematika trajnostno zasnovane prenove večjih historičnih objektov (samostanov) v starih mestnih jedrih je posebej aktualna z vidika vnašanja novih vsebin, ki povezujejo stavbo z mestom in uporabniki. Srednjeveški samostanski kompleksi v historičnih mestnih jedrih predstavljajo pomembno kulturno dediščino, obenem pa izrazito definirajo urbano tkivo sodobnih mest. Samostanske komplekse sestavljajo različne zgradbe sakralne in profane namembnosti in so nedeljiva celota, zgrajena z natančno določenim namenom. Kot materialna dediščina nosijo še poseben pomen za arheologijo arhitekture, saj s svojimi večkrat predelanimi in razširjenimi prostori pričajo o pravilih redov, ki so narekovali izgradnjo objektov. Arheološko razumevanje rasti samostanskih kompleksov obenem pomaga rekonstruirati funkcije prostorov in posledično družbeno vlogo redov in njihovih samostanov. Dejavnosti samostanov so bile raznovrstne, med karitativnimi in izobraževalnimi, pogosto so bile samostanske ustanove nosilke naprednih idej, še posebej v obdobju humanizma. Danes obstoječe samostane lahko razdelimo v tri skupine: ohranjanje izvorne funkcije, nova vsebinska raba, opuščenost ter posledično propadanje objektov. Samostani zavzemajo po svoji kvadraturi precejšnji delež urbanega tkiva in tako definirajo tudi današnji urbani prostor ter življenje v njem. Kot taki predstavljajo izziv za revitalizacijo stavbe in širšega konteksta mesta.

Izhodišče razstave je servitski samostan v Kopru, ustanovljen 1453. Po 350 letih delovanja kot samostan s karitativno funkcijom je postal v 19. stoletju javna bolnišnica, po letu 1945 pa pokrajinska porodnišnica. Leta 1996 je bila porodnišnica preseljena na novo lokacijo, samostanski kompleks pa zapuščen in je začel vidno propadati. Univerza na Primorskem je v zadnjih letih uvajala začasne rabe (izobraževalni seminar, razstava, performans), ki so širši javnosti predstavile potencial prostorske dominante mestnega jedra. Upravljalec Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ter Univerza na Primorskem dejavno pripravljata obnovo objekta.

Med samostanskimi zidovi Servitskega samostana v Kopru so nekoč molili in delali Serviti, kasneje so se po križnem hodniku sprehajali bolniki in zdravniki, po pol stoletja so se v njem rojevali Koprčani, po selitvi porodnišnice so se vanj naselile mačke in zasvojenci, danes med samostanskimi zidovi žive duhovi preteklega časa. Njegove stene nemo propadajo, samo palma in robida v atriju so tam, kot bi jih posadili z namero povezovanja časa in prostora.

Zasnova samostanov je prožna, prilagodljiva. Med samostanskimi zidovi lahko deluje bolnišnica, porodnišnica ali gledališče. Križni hodnik lahko služi kot kulisa kulturni prireditvi, plesu ali razstavi. Lahko je namenjen meditaciji ali zgolj komunikaciji. Lahko podaja vero, znanje ali prodaja vino in oljčno olje. Lahko napaja dušo s svetostjo ali napaja mesto z manjkajočo vsebino.

Oboki križnega hodnika imajo skrito zanimivo lastnost, ki jo lahko kot zanimivo opredeli samo ustvarjalec razstave. Nad okenskimi traverzami so bile nekoč speljane raznorazne inštalacije, cevi, kabli, ki so služili namenu komunikacije ali napajanja. Avtorji razstave spoznamo neprecenljivo vrednost ostankov preteklosti. Ostanke preživete tehnologije recikliramo. Staro spremenimo v novo tako, da ji poiščemo novo uporabnost. Na kaveljcih starih cevi visi fotografska razstava arhitekturnih del, ki pričajo o ključnih lastnostih samostanov, univerzalni uporabnosti in prilagodljivosti.

Izbrani projekti pričajo o spremenjenem odnosu samostanskih redov do družbe in okolja v katerem živijo. Če je bilo nekoč za Benediktince značilen umik od posvetnega življenja, se v projektu madžarskega biroja Roeleveld-Sikkes architects odraža potreba samostanskega reda po Centru za obiskovalce z restavracijo, predavalnico, prodajalno vina in oljčnega olja. Nov samostan za Beniditktinske nune iz Severnega Yorkshireja stoji v zaščitenem območju North Yorkshire Moors National Park. Angleški studio za arhitekturo Feilden Clegg Bradley Studios je Stranbook Abbey oblikoval skladno z načeli trajnostnega razvoja: uporabljeni so lokalni, naravni materiali, enostavno je vzdrževanje objekta, posvečena je skrb za ohranjanje okolja in identitete prostora. Norveški samostan za Cisterianske nune na otoku Tautra je arhitekturni studio JSA zasnoval z občutkom za umestitev v naravno in kulturno krajino, sodobna zasnova izhaja iz tradicije uporabe lesa v norveški arhitekturi. Cistercianski samostan v Qubecu je Pierre Thibault s sodelavci umestil v občutljivo naravno krajino, ob robu gozda in jezera, zasnova omogoča povezovanje samostana in menihov z okolico. Fotograf Elias Redston je v okviru raziskovalne naloge New architecture in Latin America odkril zanimivo zgodbo modernističnega samostanskega kompleksa v Santiagu v Čilu. Arhitekta Martín Correa and Gabriel Guarda, ki sta avtorja kapele samostana iz leta 1964 sta še danes meniha v samostanu. Hrvaška arhitekta Randić in Turato sta za potrebe Frančiškanskega samostana oblikovala sodobni križni hodnik in dvorano. Sprehod skozi betonski križni hodnik obiskovalcu ustvari poseben „trainspotting“ učinek, hkrati ustvarjajo betonski slopi kontemplativni prostor namenjen intimnemu obredu spovedi.

Izbor realizacij slovenskih avtorjev zajema projekte, ki na drugačen, sodoben način rešujejo prenovo kulturne dediščine. Arhitekt Matija Suhadolc je pri projektu prenove samostana Sv.Ane v Kopru poudaril stik starega in novega s premišljenim izborom materialov in obdelav. Projekt prenove Minoritskega samostana v Mariboru avtorjev Kobe in Žnidaršič je bil osredotočen na umestitev lutkovnega gledališča v kompleks samostana. Avtorja ustvarjata dialog med starim in novim z umestitvijo velike dvorane v atrij samostana in njeno navezavo na novi letni avditorij. Maruša Zorec in Martina Tepina s sodelavci so Odprti oltar na Brezjah naslonili na Zidove Jožeta Plečnika in parku pred cerkvijo namenili intimnemu doživljanju romarskega kraja.

Objekti sodobnih samostanov niso namenjeni zgolj zadoščanju prostorskih potreb samostanskega reda, temveč lahko predstavljajo prostor medkulturnega dialoga, odražajo odnos sodobne družbe do duhovnosti, odnosa do naravnega in kulturnega okolja. Pristopi do ohranjanja kulturne dediščine niso zgolj intervencije za ohranjanje trenutnega stanja stavbe temveč so sodobna reinterpretacija vsebine skozi prizmo časa v katerem nastajajo posegi.